Dihanje - temelj našega življenja

Dihanje je nekaj tako naravnega in samoumevnega, da o njem sploh ne razmišljamo. Vemo sicer, da bi brez izmenjavanj vdiha in izdiha umrli, to pa je navadno tudi vse. Zakaj bi se v to sploh poglabljali.  

A dihanje je veliko več kot si mislimo. Saj veste, da je bistvo očem nevidno, mar ne? 

Dihanje ima (seveda poleg preživetvene funkcije) zelo velik vpliv tudi na delovanje našega živčnega sistema, na raven energije v našem telesu, vpliva na naše počutje, sodeluje pri regeneraciji telesa in odstranjevanju strupenih snovi. Naše dihanje se dejansko spremeni tudi glede na naša čustva, na naša čustvena stanja. Si to kdaj zaznala? Ko si srečna, vesela ali navdušena je dihanje drugačno, kot ko si jezna, žalostna ali vznemirjena. Sama verjamem, da je dihanje dejansko tisto kar povezuje naše fizično telo z našimi mislimi in vpliva na našo življenjsko energijo.

Zato pri vadbi, in vedno bolj tudi v vsakdanjem življenju, posvečam veliko pozornosti dihanju. Predvsem načinu dihanja. Da ne dihamo avtomatsko, temveč da začnemo dihati zavestno. Da se lahko povežemo sami s seboj, se umirimo in tudi svoje telo - vsaj po porodu - zopet povežemo v celoto. Trudim se, da v dihanje zopet čim bolj vključimo trebušno prepono ali diafragmo, ki je mimogrede primarna mišica za vdih. Torej, gre za malce “pozabljeno” mišico oz. prepono, brez katere bi naše življenje viselo na nitki. Zakaj bi jo torej zanemarjali?

Dihanje se med nosečnostjo prilagodi povečanim potrebam po kisiku in tudi rastoči maternici, ki dvigne in stisne trebušno prepono. Tako prevladuje prsno dihanje. Po porodu je zato svojo pozornost vredno nameniti dihanju s trebušno prepono. Dolgotrajno dihanje samo s prsnim košem namreč lahko privede do utesnjenega občutka, duševnih pritiskov, slabšega prenašanja stresa, povečanega občutka strahu in obremenitve. Takšni občutki pa so po porodu zelo pogosti. Tudi zaradi neravnovesja hormonov. Pa vendar, že samo z dihalnimi vajami lahko te simptome omilimo ali pa jih celo odpravimo. Ravno s tem razlogom so po mojem mnenju v zgodnjem obdobju po porodu te najbolj primerne, če ne ravno nujne.

Ne glede na to kakšne posledice sta na tvojem telesu pustila nosečnost in porod, si s temi vajami resnično lahko pomagaš. Z njimi aktiviraš tako trebušno prepono, kot mišice medeničnega dna in mišice trebušne stene - predvsem globoko trebušno mišico, ki ti bo pomagala tudi pri zapiranju diastaze rektusov. Tako boš za svoje stabilizatorje naredila ogromno, hkrati z njimi vplivala tudi na živčni sistem, se umirila in lažje povezala svoje telo v funkcionalno celoto.

DIHANJE S TREBUŠNO PREPONO

Z dihalnimi vajami boš dihanje, ki se je med nosečnostjo preselilo v prsni koš, zopet prestavila v trebušno votlino in blagodejno vplivala na reproduktivne organe, spolne hormone, na raven energije pa tudi delovanje limfe, ki je zadolžena za čiščenje tvojega telesa. Poleg vsega tega pa boš lahko skupaj z dihalnimi vajami vplivala tudi na mišice medeničnega dna, saj gibanje diafragme poteka skupaj z gibanjem teh mišic. Še več o tem pa ti povem v mojem novem poporodnem programu - AktivnaMami.

KAKO DIHATI?

Zaznavam, da ima velika večina ljudi - ne samo mamic po porodu - težave z naravnim dihanjem. Navadno z vdihom trebuh vlečejo navznoter, napolnijo samo prsni koš in ramena vlečejo navzgor k ušesom. Z izdihom pa trebuh potisnejo navzven. Gre za ravno obraten vzorec dihanja, kot smo ga imeli kot dojenčki. Pri dihanju bodi torej pozorna, da z vdihom trebušček napolniš, a ne samo v višino. Predstavljaj si, da z vdihom napolniš balon, ki se okrog trebušne in prsne votline razširiš v vse smeri. Bodi pozorna, da se ti pri vdihu v trebušno votlino premakne tudi spodnji del reber, se trebušček razširi tudi v stran in da čutiš kako se ti nežno navzdol spustijo tudi mišice medeničnega dna. Z izdihom čez pol priprta usta pa nato aktiviraj mišice medeničnega dna (stisni in povleci navzgor), samodejno pa se ti bodo aktivirale tudi globoke trebušne mišice. Izdih naj bo na začetku nežen in dolg, kasneje pa ga še podaljšaj z malce bolj aktivnim stiskom trebušnih mišic. Trebušček se mora pri temu le zgladiti. Nikakor pa se ne sme izbočiti ali pa vdreti navzdol proti hrbtenici. To pomeni, da z vlečenjem popka navznoter, dajemo dodaten pritisk na trebušne organe pa tudi na hrbtenico. Torej zaradi tega na dolgi rok  tvoj trebušček ne bo nič manjši, tvoje trebušne mišice pa tudi ne bodo delovale kot bi morale. Torej, naj se trebušček samo lepo, nežno zgladi.

DIHANJE IN VSAKODNEVNA OPRAVILA

Ker se ti z izdihom aktivirajo stabilizatorji trupa, ki dajejo oporo hrbtenici in medenici svetujem, da vsako dvigovanje ali odlaganje otročka in opravljanje vsakodnevnih opravil (obešanje perila, zlaganje posode iz pomivalnega stroja v omaro, pospravljanje igrač, odlaganje otročka v posteljo, …) spremlja takšno dihanje. Karkoli bo vsaj malo naporno ali težko - najprej izdih, naj ta traja kakšno sekundo ali dve, in šele nato greš v gibanje: usedanje in vstajanje iz stola, vstajanje preko boka iz ležečega položaja, v dvig ali spust bremena, dvig lupinice, voziček v avto ali iz njega itd.

Torej, dihaj. Dihaj zavestno. Povežite se sama s seboj in se umiri. Dihaj v vsej svoji velični.  To je tvoje življenje. Zadihaj svobodno in ostani aktivna.

Že sedaj si dih-jemajoča 🙂

Želim ti prečudovit dan,

Nuša

Brezplačna video vadba: 3 varne vaje, ki jih lahko izvajaš takoj po porodu!
O avtorici
Nuša Repovž
Moje ime je Nuša Repovž in pomagam mamicam po porodu spet zaživeti življenje brez bolečin, polno energije in samozavesti.

Podobni članki

linkedin facebook pinterest youtube rss twitter instagram facebook-blank rss-blank linkedin-blank pinterest youtube twitter instagram